Novo leto pogosto pride s tiho obljubo spremembe. Z njim pride občutek novega začetka, želja, da bi nekaj naredili drugače, bolj zavestno, bolj v skladu s sabo. Pogosto si ob tem zastavimo cilje, povezane z gibanjem in zdravjem — več gibanja, več discipline, več skrbi zase. A pri tem se redko vprašamo kako želimo vaditi in kakšen odnos želimo imeti do svojega telesa, ko se enkrat res premaknemo iz cone udobja.
Si kdaj pomislil/a, zakaj sploh treniraš? Mogoče želiš več energije. Manj stresa. Boljše počutje v svojem telesu. Je morda tudi zate vadba le še ena obveznost: še ena stvar na seznamu, še en cilj, še en “moram”. In potem pride trenutek, ko se pojavi nelagodje ali bolečina, in vprašanje ni več samo, ali zmoreš fizično prenesti. Vprašanje je, kako se takrat obnašaš do sebe. Stisneš zobe in greš čez? Se ustaviš in obupaš? Ali pa znaš ostati prisoten/na in poslušati telo na način, ki te resnično gradi?
V kung fuju, qi gongu in meditaciji se slej ko prej srečaš z bolečino. Včasih se pokaže kot “gorenje” v mišicah, ko držiš nizek stav. Drugič pride pri raztegu, pri kondiciji, ko se telo začne upirati nadaljevanju, ali pri daljšem statičnem qi gong položaju. V meditaciji se lahko pojavi kot bolečina v hrbtenici. Prav ti trenutki so ključni, ker te učijo razliko med tem, da bolečino zgolj zdržiš, in tem, da jo resnično sprejmeš — tudi ko postaja vedno bolj intenzivna.
Zdržati bolečino pogosto pomeni: zategniti se, stisniti zobe, “prebiti skozi”, mentalno se boriti proti občutku. Na zunaj izgleda “trdo”, znotraj pa je to pogosto boj, ki ustvarja nemirnost in raztresenost uma.
Sprejeti bolečino pa v praksi pomeni nekaj zelo konkretnega: ostatiprisoten, mehkejši, in dovoliti, da občutek obstaja, brez zgodbe, brez panike in brez identitete “tega ne smem čutiti”. V tem trenutku sprejmemo intenzivnost in napetosti na način, da se ne ignoriramo in da sedanjosti ne poskušamo spreminjamo skozi želje po tem kaj bi morali ali hoteli občutiti. To počnemo z nežnostjo do sebe in s priznanjem, da smo v tem trenutku dovolj dobri. Prav s takim pristopom postopoma gradimo karakter, notranjo senzoriko in stabilnost.
Pri tem je pomembno nekaj, kar se pogosto napačno razume: sprejemanje ne pomeni ignoriranja poškodbe. Modrost je pravzaprav zelo preprosta. Obstaja bolečina kot signal, ki nam daje informacijo — lahko gre za utrujenost, razteg ali prilagajanje telesa na napor. In obstaja bolečina kot alarm, ki opozarja z ostro, zbadajočo, trgajočo ali nenadno bolečino. Alarmu ne »dokazujemo karakterja«. Alarmu prisluhnemo: ustavimo se, prilagodimo in preverimo, ali je smiselno nadaljevati.
Zato v praksi ne odrivamo in ne premagujemo občutka. Ne olepšujemo ga in ga ne poskušamo spremeniti z intelektom. Držimo ga v zavedanju in mu dovolimo, da je to, kar je. To je presenetljivo osvobajajoče, ker ko ne bežiš pred občutkom, se ti telo začne razkrivati: kje pretiravaš, kje se zapiraš, kje se siliš in kje se v resnici bojiš, vzpostavi se dialog s telesom skozi občutke in čustva.
In tukaj je skrito darilo kung fuja in qi gonga. Ko ju treniraš na ta način — z zavedanjem, dihom in iskrenostjo — ne postaneta samo vadba, ampak prostor integracije, samoučenja in lastne transformacije. Integracije zato, ker se telo, čustva in um spet začnejo pogovarjati. Samoučenje zato, ker postajaš učitelj lastnemu živčnemu sistemu. Transformacije zato, ker se sprememba ne zgodi skozi prisilo, ampak skozi jasnost in prisotnost. Ne gre samo za to, da “zdržiš več”. Gre za to, da postaneš nekdo, ki lahko ostane prisoten tudi takrat, ko je intenzivno. In to je moč, ki se ne konča v dvorani. To je moč, ki gre s tabo v življenje.
